Urškovje

V začetku tedna sem bila v Parizu, kjer sem med drugim obiskala tudi veleblagovnico Galeries Lafayette. Zagledala sem se v neke gležnjarje, a ker so bili precej dragi, sem se pred odločitvijo o nakupu sprehodila po trgovini, da bi malo premislila.

Verjetno je bila za mojo odločitev kriva tudi razkošna novoletna jelka, ki se je brez kančka slabe vesti bohotila več nadstropij visoko pod kupolo veleblagovnice, spod katere so bingljaje ogromne, hipnotično lesketajoče krogle. Zdi se mi, da je jelka name učinkovala kot kakšna novodobna Marija Antonietta, ki bi verjetno – če bi ji kdo omenil brezdomce, ki so s pošvedranimi čevlji postopali po deževno sivih ulicah Pariza – dejala: »Če nimajo čevljev, naj pač nosijo gležnjarje z visoko peto!«

In tako sem iz Pariza odkorakala z novimi gležnjarji. Konec koncev je menda v času gospodarske krize treba zapravljati, da si gospodarstvo opomore, ne? Nakup mojih gležnjarjev je bil pravzaprav prispevek k vsesplošni blaginji! (Uf, tole zveni tako prepričljivo, da si skoraj verjamem.) No, za vsak slučaj pa delam tudi pokoro, vsakič ko prostovoljno obujem to krasno mučilno napravo.

Vse illiterate bi utegnilo zanimati, da 17. decembra Nova revija v Jazz clubu Gajo prireja iliterarni večer. Zveni zelo avantgardno. Večer bo povezoval Niko Grafenauer.

Če že bloga ne pišem redno, se mi zdi, da je smiselno in pravilno, da ne pišem o tekočih zadevah. In tako je zdaj, ko zunaj naletava sneg, verjetno ravno pravi čas, da napišem nekaj o tem, kako je bilo letos poleti na morju.

Torej, moje desetdnevno visenje na Visu pravzaprav sploh ni bilo visenje, ampak bolj šibanje naokoli: po različnih zalivih, mestih in otokih. Izhodišče za izlete je bil apartma v Milni, pri Nataši in Vatroslavu, kjer sva bila z mojim bežnim znancem nastanjena.

Takoj sva začutila, da sva v apartmaju dobrodošla.

Gostoljubnosti pa nama niso izkazovali le na deklarativni ravni, ampak naju je Vatro (ki je bil svoj čas modni kreator pri Jugoplastiki!) s svojim čolnom na primer peljal na Budikovac, simpatičen otoček nasproti Milne.

Na malo večji otok, Biševo, kjer sva zaplula tudi v slavno špiljo električno modre barve, pa sva se pa odpravila kar z izletniško ladjico iz Komiže.

Jaz in moj bežni znanec, ko sva bila še modrejša.

Tudi izhodišče najinega izleta na Biševo, Komiža, je zelo zanimivo in poučno mesto. Na baptisteriju tamkajšnje cerkve sem na primer odkrila, kako sta si Adam in Eva krajšala čas v raju.

V Komiži imajo tudi zelo moderne frizerje. Gre za nov tip t.i. »cut & go« frizerskih salonov.

Stranka pride, nato jo ostrižejo, nakar ji ni treba ure in ure čakati, preden lahko zapusti salon, kot je to v navadi v običajnih salonih. Sicer sem pa bila že nad konceptom »wash & go«, ki je izbruhnil pred leti, naravnost navdušena: kdo bi si mislil, da si lahko umiješ lase, potem pa kar greš! Kamorkoli! Dokler lahko računamo na pronicljivost frizerjev in drugih profesionalcev, ki skbijo za nego naših las, se gospodarske krize ni bati.

A če se od intelektualnih biserov Visa vrnem k naravnim, moram na koncu nujno omeniti še dva razglednična zaliva na južni strani otoka, na poti od Komiže proti Milni:

prekrasna Stiniva, do katere vodi zavita in precej strma pot, ki je nazaj grede seveda še bolj strma

in

zaliv Srebrena, posejan z nenavadno velikimi, kot jajce jajcu podobnimi kamni in z ravno takimi turisti.

Na drugi strani Srebrene so velike, tople, temne plošče, ki so precej manj obljudene. Tu sem se poleti potapljala, preganjala velike ribe in gledala v obzorje.

Lani nisem pretekla 21 kilometrov na Ljubljanskem maratonu, kot sem obljubila, a sem zato leto dni kasneje pretekla pol manj! To je gotovo svojevrsten dosežek. Pri teku sicer nisem bila tako hitra kot zmagovalec maratona, Etiopijec Amare Mulu, a v hitrosti nabiranja hrane po tekmi bi se lahko mirno kosala z njim.

Ali pa je to le kak nov zenovski pristop, s katerim nas učijo, da je pot cilj?